UVOD
Za primerjavo sem si izbrala transakcijsko analizo, saj me spremlja že od več let in
se v tem pristopu izobražujem in opravljam terapije s klienti pod supervizijo.
Integrativna psihoterapija pa mi pomeni dopolnitev znanj in razširitev spektra, s
katerim lahko podpiram kliente. Veliko sem razmišljala tudi o drugih pristopih, a je na
koncu prevladala ta kombinacija znanega in možnost poseči po dodatnih znanjih,
metodah in pristopih v psihoterapiji.
Podnaslov Kam nas pelje ta pot nakazuje prvo tezo, ki jo postavljam, in sicer da se
pristopa oziroma šoli vedno bolj povezujeta, psihoterapevti pa postajajo glede
uporabe metod in znanj drugih pristopov bolj fleksibilni, široki in razgledani.
Za drugo hipotezo pa gre razmišljanje v smeri, da v bistvu človeku, ki potrebuje
pomoč, v večini primerov ni pomemben pristop, ampak bolj osebnost psihoterapevta
in medsebojni odnos.
Transakcijska analiza (TA) in integrativna psihoterapija sta uveljavljena
psihoterapevtska pristopa, ki se uporabljata za obravnavo različnih psiholoških težav
in motenj. Čeprav imata skupne korenine v psihodinamskih teorijah in poudarjata
pomen terapevtskega odnosa, se razlikujeta v svojih osnovnih načelih, metodah in
ciljih.
V vsebinskem delu bom opisala poglavitne značilnosti obeh pristopov, glavne
predstavnike in temeljno literaturo, prednosti in omejitve enega in drugega pristopa,
razvoj obeh v Sloveniji ter področja uporabe.
TRANSAKCIJSKA ANALIZA
Transakcijska analiza (TA) je svoje ime dobila na osnovi pojma transakcija.
“Transakcija” – osnovno komunikacijsko dejanje, pri čemer dve osebi med seboj
izmenjata sporočila, ki so lahko verbalna ali neverbalna. V tem smislu je transakcija
osnovna enota komunikacije. Celotni pristop je zasnovan na analizi sporočil in
transakcij med ljudmi.
Transakcijska analiza je teorija osebnosti in sistematična psihoterapija za osebno
rast in spreminjanje. Kot psihološka in socialna teorija predstavlja celovit znanstveno
humanistični pristop. Za TA je značilna kreativna kombinacija kognitivne in
psihodinamsko usmerjene psihoterapije, obogatena z vidiki komunikacijske terapije
(konstruktivne komunikacije brez nesporazumov in psiholoških iger) in procesi gestalt
terapije (https://www.sloventa.si/ta/).
Razvila se je iz psihoanalitičnih izhodišč ter ego psihologije v petdesetih in
šestdesetih letih dvajsetega stoletja. Njen utemeljitelj je Eric Berne (1910 – 1970),
ameriški psihiater kanadskega rodu. Bernova osnovna predpostavka je bila, da so
ljudje v redu (OK), da vsak lahko razmišlja in odloča o svojem življenju in te odločitve
tudi spreminja.
Osnovna izhodišča in teorija
Transakcijska analiza temelji na prepričanju, da ljudje delujejo iz treh osnovnih ego-
stanj: Starš, Odrasli in Otrok. TA se osredotoča na analizo medosebnih
komunikacijskih vzorcev, imenovanih “transakcije”, da bi razumeli in spremenili
nefunkcionalne vedenjske vzorce. Ko se skupaj najdeta dve osebi, ali več njih, bo rej
ali slej nekdo spregovoril ali na nek drug način pokazal, da je »zabeležil« prisotnost
drugih. To je transakcijska stimulacija. (Berne, Eric, Koju igru igraš?, Nolit, Beograd
1980). Poleg tega TA vključuje koncept “skriptov”, ki so nezavedni življenjski načrti,
oblikovani v otroštvu, ki vplivajo na posameznikovo vedenje in odločitve v odraslem
življenju.
RAZVOJ TA V SLOVENIJI
Prihod transakcijske analize v Slovenijo se je pričel že v času, ko je bila naša država
integrativni del zadnje Jugoslavije. Ob izteku osemdesetih let, so bile slovenskim
študentom dosegljive tudi delavnice različnih transakcijskih analitikov in evropskega
iz ZDA prostora v različnih krajih tedanje države. Poleg transakcijsko analitičnih so v
Slovenijo prihajali tudi delno ali v celoti formirani profesionalni psihoterapevti
predvsem iz geštalta, bioenergetike, družinske Kemplerjeve, sistemske in nekaj tudi
iz hipno terapevtskih krogov kibernetične psihoterapije, katera je deloma tudi izšla iz
transakcijske analize (G. Barnes TSTA-P). (https://avtonomija.si/clanki/razvoj-
transakcijske-analize-v-sloveniji-30.html).
Leta 1995 je bila ustanovljeno Slovensko društvo za transakcijsko analizo
SLOVENTA. S tem dejanjem se je vzpostavila neposredna in kontinuirana aktivna
povezanost z razvojem transakcijske analize v evropskem prostoru in nekoliko
kasneje tudi z domačo razvijajočo se psihoterapevtsko stroko, zlati tisti njen del v
Slovenski krovni zvezi za psihoterapijo (SKZP). Le leto kasneje je bila v Sloveniji
omogočeno prvo izobraževanje iz transakcijske analize v slovenščini.
GLAVNI AVTORJI V TRANSAKCIJSKI ANALIZI
Kot je bilo že napisano, je ustanovitelj TA Eric Berne, a so za razvoj smeri
pomembno prispevali tudi drugi avtorji.
- Eric Berne (1910–1970)
Vloga: Ustanovitelj transakcijske analize. Njegova ključna dela so:
Transakcijska analiza v psihoterapiji (1961), prevedena tudi v slovenščino, Katero
igro igraš, 1964 – prevedeno tudi v slovenščino).
Pomembnejši koncepti, ki jih je razvil so: koncept ego-stanj: Starš, Odrasli, Otrok;
uvedel transakcije – osnovne enote komunikacije; uvedel idejo o življenjskih skriptih –
nezavednih načrtih, ki jih posameznik oblikuje v otroštvu; predstavil igre –
nezavedne, ponavljajoče se vedenjske vzorce z negativnimi izidi.
“Vsakdo je v redu” (“I’m OK – You’re OK”) je osnovna filozofska predpostavka TA –
pozitivno vrednotenje sebe in drugih (Berne, 1964). - Thomas A. Harris (1910–1995)
Znano delo: I’m OK – You’re OK (1967)
Prispevek: populariziral TA za širšo javnost; razvil model življenskih pozicij: jaz sem
OK – Ti si OK, Jaz nisem OK – Ti si OK itd. Ta knjiga je ena izmed najbolj branih knjig
o psihologiji v 20. stoletju.
“Večina ljudi večino življenja preživi v položaju ‘Jaz nisem OK – Ti si OK’, kar vodi v
podrejeno vedenje.” (Harris, 1967) - Claude Steiner (1935–2017)
Je bil učenec Berna, avtor t. i. radikalne transakcijske analize.
Njegova ključna dela sta: Games Alcoholics Play (1970) in Scripts People Live (1974)
Prispevek: poudarjal je emocionalno pismenost, pomen dotikov in čustvenih potreb;
razvil koncept (stroke theory) – načinov, kako ljudje prejemajo in dajejo čustveno
potrjevanje; TA je uporabljal za družbene spremembe, izhajajoč iz ideje, da je osebno
zdravje povezano z družbeno pravičnostjo. - Fanita English (1916–2022)
Prispevek: prispevala k razvoju skriptne teorije; razlikovala med obveznimi skripti
(določeni z družbenimi pričakovanji) in osebnimi skripti; razvila koncept racket
feelings – ponavljajočih se čustev, ki nadomeščajo bolj pristna čustva.
»Skripti ne oblikujejo le vedenja posameznika, temveč tudi njegove čustvene reakcije
na svet.« (English, 1977) - Muriel James in Dorothy Jongeward
Ključna knjiga: Born to Win (Rojen, da zmagaš, 1971)
Prispevek: knjiga je popularizirala TA v izobraževanju, vzgoji in podjetništvu; uvedla
praktičen model za osebno rast z uporabo TA; poudarek na samopodobi,
samospoštovanju in odločitvah kot ključnih točkah spremembe. - Jacqui Schiff (1932–2020)
Prispevek: uporabljala TA za delo z duševno bolnimi (psihozami); razvila reparenting
(ponovno starševstvo) – terapevtski postopek, kjer terapevt klientu zagotavlja nove
izkušnje kot “dober starš”. Ta pristop je bil kasneje sporen zaradi etičnih vprašanj,
vendar vpliven pri razvoju skriptne terapije. - Graham Barnes, Ian Stewart in Vann Joines
Prispevek: Ian Stewart in Vann Joines sta avtorja knjige TA Today, ki velja za
standardni priročnik TA študija. Delo vsebuje teoretske osnove TA in praktične
smernice za terapevtsko uporabo. Vključuje sodobne dopolnitve, kot so struktura
ego-stanj, sekvence odločitev, avtonomija in skripti.
Da ne bi ostala to le zgodovinska teorija, je veliko pri donesel vpliv preteklih dvajsetih
do petindvajsetih letih naslednjih struj – primer psihodinamična (Carlo Moiso TSTAP
in C. Novellino TSTAP) in nekateri kasnejši pripadniki psihodinamske TA šole,
teoretikov objektnih odnosov, na primer ( Mary Cox TSTA P idr.). V tem delu pa lahko
dodamo še vpliv integrativne transakcijske analize (Erikine R. TSTA-P).
(https://avtonomija.si/clanki/razvoj-transakcijske-analize-v-sloveniji-30.html).
UPORABNOST
Uporaba TA je zelo raznolika. Uporabna je pri zdravljenju vseh psiholoških motenj, od
vsakdanjih življenjskih težav, do hudih psihoz. Terapevtsko metodo je mogoče
uporabljati za posameznike, skupine, pare in družine.
Zunaj terapevtskega področja je TA uporabna tudi v pedagoških in organizacijskih
okoljih.
Transakcijska analiza (TA) je teorija osebnosti in psihoterapija za doseganje
osebnostne rasti in spremembe. TA lahko uporabimo, kjer želimo razumeti človekovo
duševnost, komunikacijo ter odnose med ljudmi. Uporablja se pri zdravljenju različnih
psihičnih težav, v organizacijah, svetovanju in delu na področju izobraževanja.
Transakcijska analiza integrira psihoanalitično in kognitivno-vedenjsko terapijo v
okviru humanistično eksistencialne filozofske usmeritve. Transakcijska analiza se kot
psihoterapija uporablja pri delu s posamezniki, pari, družinami in skupinami .
INTEGRATIVNA PSIHOTERAPIJA
Integrativna psihoterapija je pristop, ki združuje elemente različnih psihoterapevtskih
šol, kot so psihoanalitična terapija, gestalt terapija, transakcijska analiza, kognitivno-
vedenjska terapija in druge. Cilj je doseči celostno obravnavo posameznika, ki
upošteva čustvene, kognitivne, telesne in duhovne dimenzije. Poudarek je na
terapevtskem odnosu kot ključnem dejavniku spremembe in zdravljenja.
Integrativna psihoterapija kot pristop vključuje različne teorije in prakse, zato tudi ni
vezana na enega samega ustanovitelja. Namesto tega so različni avtorji prispevali k
njenemu razvoju skozi sintezo elementov iz psihodinamske, humanistične,
kognitivno-vedenjske, telesno usmerjene terapije, gestalt terapije in drugih smeri. Na
Inštitutu IPSA se specializirajo za poučevanje integrativne in relacijske transakcijske
analize. Integrativna transakcijska analiza vključuje spoznanja različnih
psihoterapevtskih šol in temelji na relacijski paradigmi v psihoterapiji. Njen cilj je
integracija osebnosti, kar pomeni integracijo čustvenih, kognitivnih in fizioloških
sistemov posameznika z upoštevanjem socialne in duhovne dimenzije.
https://sdipta.si).
TEHNIKE
Integrativni terapevti uporabljajo širok spekter tehnik, odvisno od potreb klienta. To
lahko vključuje elemente iz različnih terapij, kot so gestalt tehnike, kognitivno-
vedenjske strategije, telesno usmerjene prakse in tehnike čuječnosti. Pomemben del
je tudi delo s telesom, saj se verjame, da so čustva in telesne izkušnje tesno
povezane. Terapevtski proces je pogosto bolj fleksibilen in prilagojen
posameznikovim potrebam.
GLAVNI AVTORJI V INTEGRATIVNI PSIHOTERAPIJI
Tukaj so najpomembnejši avtorji in njihove ključne vloge v razvoju integrativne
psihoterapije: - Richard G. Erskine
Prispevek: Ustanovitelj Integrative Psychotherapy Association.
Ključni poudarki: Razvil model relacijske integrativne psihoterapije, ki združuje
razvojno, relacijsko in izkustveno perspektivo.
Delo: Osredotočen je na pomen terapevtskega odnosa, potreb po navezanosti in
čustveni izkušnji kot zdravilnem dejavniku.
Citirano delo: Beyond Empathy: A Therapy of Contact-in-Relationship (Erskine,
Moursund, & Trautmann, 1999)
“Integrativna psihoterapija vključuje spoštovanje edinstvenosti klientove zgodovine in
uporabi terapevtski odnos kot zdravilno sredstvo.” (Erskine, 1997) - John C. Norcross
Prispevek: Ključen raziskovalec pri opredelitvi integrativnega pristopa na znanstveni
ravni.
Poudarki: Poudarja eklektični in teoretično integrativni pristop k psihoterapiji.
Delo: Izdal pomembne zbornike, kot je Handbook of Psychotherapy Integration
(Norcross & Goldfried, 1992), ki velja za temeljno delo na tem področju.
“Integracija v psihoterapiji ni kompromis med šolami, ampak strateška izbira,
temelječa na tem, kaj je za klienta učinkovito.” (Norcross, 2005) - George Stricker in Jerry Gold
Prispevek: Ustanovitelja modela eklektične integracije, poznanega kot Common
Factors pristop.
Delo: Podpirata idejo, da je uspeh psihoterapije bolj odvisen od skupnih dejavnikov
(terapevtski odnos, empatija, pričakovanja), kot pa od specifičnih tehnik.
Model: “The Assimilative Integration model” – terapevt izhaja iz ene osnovne
paradigme, a asimilira elemente drugih. - Integracija v Evropi – Evropsko združenje za integrativno psihoterapijo (EAIP)
Prispevek: Povezuje različne šole integrativne terapije po Evropi in spodbuja
standardizacijo izobraževanja.
Ključni avtorji v tem okviru: Richard Erskine, Helen Davies, Christine Stevens, Maria
Gilbert.
Maria Gilbert in Ken Evans (avtorja knjige Psychotherapy Supervision) sta
pomembna evropska predstavnika integrativnega pristopa z močno humanistično
osnovo.
INTEGRATIVNA PSIHOTERAPIJA V SLOVENIJI
V Sloveniji in regiji je integrativna psihoterapija zastopana predvsem preko združenj,
ki delujejo pod okriljem EAIP in Slovenskega društva za integrativno psihoterapijo in
transakcijsko analizo (SDIPTA). V slovenskem prostoru se uveljavlja tudi delo Milene
B. Žižek, ki je pisala o integrativnem pristopu s poudarkom na čustveni izkušnji in
transakcijski analizi.
PRIMERJAVA OBEH PRISTOPOV
METODE IN TEHNIKE OBEH PRISTOPOV
V TA terapevti uporabljajo različne tehnike, kot so analiza transakcij, prepoznavanje
ego-stanj, delo s skripti in igre, da bi pomagali klientom razumeti in spremeniti njihove
vedenjske vzorce. Poleg tega TA vključuje uporabo “”pogodb” za spodbujanje
sprememb v vedenju. TA je strukturirana in usmerjena, pogosto vključuje naloge za
domačo nalogo, da bi utrdili naučeno v vsakdanjem življenju.
Metode dela v integrativni psihoterapiji so relacijske in intrapsihične. Pri relacijskih
metodah gre za povpraševanje, uglaševanje in udeleženost terapevta v odnosu s
klientom. Pri intrapsihičnih pa gre za klientovo intenzivno usmerjenost na psihično
dogajanje znotraj sebe. Metode se tekom psihoterapevtskega procesa med seboj
prepletajo.
Temeljne tehnike integrativne terapije so: na emocije usmerjene tehnike, na telo
usmerjene tehnike, delo z različnimi deli sebe, uporaba interpretacije, razlage ali
konfrontacije, komunikacija o trenutnem dogajanju v odnosu med klientom in
terapevtom, tehnike kognitivne in vedenjske terapije in na čuječnost usmerjene
intervence. Osnovo vseh tehnik predstavlja pogovor med klientom in terapevtom.
Terapevt pa lahko predlaga klientu tudi uporabo različnih kreativnih medijev (risanje,
glina, …), vendar je uporaba popolnoma odvisna od klientove odločitve. (Žvelc, G. in
Žvelc, M. (2011). Integrativna psihoterapija. V Žvelc, M., Možina, M. in Bohak, J.,
(ur.). Psihoterapija. (str. 565-591). Ljubljana: Založba IPSA, Inštitut za integrativno
psihoterapijo in svetovanje.
CILJI OBEH PRISTOPOV
Cilj TA je pomagati klientom prepoznati in spremeniti nefunkcionalne vedenjske
vzorce, ki izhajajo iz njihovih preteklih izkušenj in nezavednih skriptov. S tem se
spodbuja večja osebna odgovornost, avtonomija in izboljšanje medosebnih odnosov.
TA je pogosto usmerjena v specifične cilje in rezultate, kar omogoča merljive
spremembe v vedenju in doživljanju.
Cilj integrativne psihoterapije pa je doseči celostno integracijo osebnosti, kar pomeni
usklajevanje čustvenih, kognitivnih, telesnih in duhovnih dimenzij posameznika.
Poudarek je na razumevanju in sprejemanju vseh delov sebe, vključno z
nezavednimi vsebinami, ter na izboljšanju medosebnih odnosov. Rezultati so lahko
bolj globoki in trajni, vendar so pogosto manj merljivi kot pri TA.
PREDNOSTI IN OMEJITVE OBEH PRISTOPOV
Prednosti Transakcijske analize so:
- Jasna struktura in usmerjenost k ciljem omogočata hitro prepoznavanje in
spremembo nefunkcionalnih vzorcev. - Poudarek na osebni odgovornosti spodbuja avtonomijo in samospoznanje.
- Uporabna je pri različnih težavah, od vsakodnevnih izzivov do resnejših psihičnih
motenj.
Omejitve Transakcijske analize pa naj bi bile: - Lahko se zdi preveč strukturirana in manj fleksibilna za nekatere posameznike.
- Poudarek na analizi lahko zanemari čustvene in telesne dimenzije posameznika.
- Morda ni primerna za globlje travme, ki zahtevajo bolj integrativen pristop.
Prednosti Integrativne psihoterapije so: - Fleksibilnost omogoča prilagoditev pristopa potrebam posameznika.
- Celostni pristop upošteva vse dimenzije človekovega delovanja, kar omogoča
globlje razumevanje in zdravljenje. - Poudarek na terapevtskem odnosu ustvarja varno okolje za raziskovanje in
spremembo.
Omejitve Integrativne psihoterapije pa bi lahko bile: - Manj strukturiran pristop lahko vodi v manj jasne cilje in rezultate.
- Zahteva visoko usposobljenost terapevta
Med pomembnimi kritikami pa je mnenje, da je v integrativni psihoterapiji precej
zmede in nerešenih kontroverznih vprašanj. Težko je definirati teoretično in
metodološko klinično uporaben model, ki temelji na tako različnih epistemoloških in
teoretičnih predpostavkah.
ZAKLJUČEK
V eseju sem se podrobneje posvetila primerjavi dveh pristopov: Transakcijske analize
in Integrativne psihoterapije. Med obema je veliko podobnosti, saj je del Intergrativne
psihoterapije črpan tudi iz Transakcijske analize, po drugi strani pa je tudi precej
razlik, saj je v svoji pojavnosti Integrativna psihoterapija precej bolj raznolika in črpa
tudi iz drugih pristopov. Glede prve postavljene teze Kam nas pelje ta pot, da se
pristopa vedno bolj povezujeta, psihoterapevti pa postajajo glede uporabe metod in
znanj iz drugih pristopov bolj fleksibilni, široki in razgledani. Ravno to, da je znotraj
različnih pristopov še veliko različnih šol nakazuje na to, da smo na en strani
specializirani, po drugi strani pa je mogoče ravno zaradi tega pogledati na drugo
stran. O tej temi piše Miran Možina, ki citira Yaloma (2002): »Vsi smo na
eksistencialni ravni v istem čolnu, vsi smo bivanjski sopotniki.« V odnosu do
pacientov empatični. Sočutje do pacientov razvijamo celo svojo poklicno kariero
(Miran Možina, Gradivo za pisanje eseja Psihoterapija kot znanost in kot poklic,
Ljubljana 2025 interno gradivo SFU). In tudi v tej luči lahko zagovarjam tezo, da
dobivajo psihoterapevti bolj širok spekter znanj, metod tudi iz drugih pristopov v luči
dobrobiti klienta, kadar je to potrebno ali relevantno.
Drugo teza pa lahko podkrepim z raziskavo, v kateri je navedeno po Lambert in
Barley (2002: 26), ki sta na osnovi pregleda raziskav o učinkovitosti psihoterapije
zaključila, da lahko po šestdesetih letih raziskovanja zanesljivo trdimo, da je na
splošno psihoterapija uspešna in da je povprečni klient v psihoterapevtski obravnavi
v 80% na boljšem kot klient brez psihoterapevtske obravnave. Primerjalne študije
različnih terapevtskih metod niso pokazale bistvenih razlik v učinkovitosti temeljnih
terapevtskih pristopov. Dejavniki terapevtskega odnosa so dosledno in močneje
povezani z izidom psihoterapije kot terapevtske tehnike. Ko so bili klienti v vlogi
ocenjevalca psihoterapevtskega procesa in izida, so bile povezave med kvaliteto
terapevtskega odnosa in izidom še močnejše. Terapevte, ki so imeli boljše izide
psihoterapije, so klienti opisovali kot bolj razumevajoče in sprejemajoče, empatične,
tople in suportivne (Miran Možina, Gradivo za pisanje eseja Psihoterapija kot znanost
in kot poklic, Ljubljana 2025 interno gradivo SFU).
To pomeni, da je za terapijo potreben zaupen odnos in empatičen, topel in
sprejemajoč terapevt ne glede na sam pristop, ki ga zastopa. To pa potrjuje tezo, ki
sem jo postavila, da v bistvu človeku, ki potrebuje pomoč, v večini primerov ni
pomemben pristop, ampak bolj osebnost psihoterapevta in medsebojni odnos.
VIRI:
- https://avtonomija.si/clanki/razvoj-transakcijske-analize-v-sloveniji-30.html
- Berne, Eric, Koju igru igraš?, Nolit, Beograd 1980
- www.eaip.org – Evropsko združenje za integrativno psihoterapijo (EAIP):
- Miran Možina, Gradivo za pisanje eseja Psihoterapija kot znanost in kot poklic,
Ljubljana 2025 interno gradivo SFU - Možina, M. (2023). The great psychotherapy debate and its influence on
Slovenian psychotherapy. Študijsko gradivo. - Norcross, J. C. (2005). Psihoterapija kot integrativna znanost (prevod iz
Psychotherapy Relationships That Work). - Rojc, P. (2014). »Uporaba transakcijske analize v psihoterapiji otrok«. Revija
Psihoterapija, št. 2/2014. - https://sdipta.si – SDIPTA – Slovensko društvo za integrativno psihoterapijo in
transakcijsko analizo. - https://www.sloventa.si/ta/
- Transakcijska analiza v psihoterapiji, Ljubljana, Inštitut za psihoterapijo
transakcijske analize, Ljubljana 2011 - Transacional analysis 100 key points, Widdowson Mark, Routledge 2010
- Žižek, M. B. (2005). Transakcijska analiza v terapevtski praksi. Ljubljana: SFU.
- Žižek, M. B. (2005). Integrativna psihoterapija in transakcijska analiza.
Ljubljana: SFU. - Žižek, M. B. (2016). “Integrativni pristopi v psihoterapiji.” V: Revija
Psihoterapija, št. 3/2016, str. 45–58. - Žvelc, G. in Žvelc, M. (2011). Integrativna psihoterapija.
- Žvelc, M. (2011). Kaj je psihoterapija. V Žvelc, M., Možina, M. in Bohak, J.
(ur.). Psihoterapija. Ljubljana: Založba IPSA.
Vesna Voglar